Hudičeve špice (Aiguilles du Diable)
Ker pravijo, da je kačo najbolje zagrabiti pri glavi, sva se z Rokom Blagusom lotila, vsaj po oceni, tehnično najzahtevnejših vrhov med evropskimi štiritisočaki. V Hudičevem grebenu (Arete du Diable) je kar petvrhov uvrščenih na uradni seznam.
Po pomirjajoči vožnji po padski nižini in oviranjem prometa med vožnjo v klanec proti Courmayerju (40 kW za poln kombi, ni ravno veliko), sva breztežav ujela žičnico na Rifugio Torino, kjer sva prespala.

Naslednje jutro (27.12.) sva začela že ob štirih zjutraj. En del dostopa, ki je skupen z drugimi smermi, sva hodila po gazi, precejšen del poti pa sva si morala utreti sama. V temi sva imela precejšne težave z iskanjem vstopa v graben, ki pripelje na Col du Diable. Zaradi precej slabih snežnih razmersva prišla na sedlo, kjer se prečenje začne, šele ob desetih dopoldne.
V preostanku dneva sva preplezala prve tri špice: Corne du Diable, Pointe
Chaubert in Pointe Mediane. Ker sva plezala v plastičnih gojzarjih in s precej opreme za bivakiranje, sva napredovala počasi. Plezanje je bilo precej resno (dobra peta stopnja), spusti pa izredno zračni. Sonce se je skrilo za Mont Blanc že malo pred 16. uro in morala sva bivakirati na snežni polici skoraj na vrhu Pointe Mediane, vse do 8. zjutraj naslednjega dne.
Po dolgi noči je bilo precej težko odpeti spalno vrečo in zagrabiti za skalo. Preplezala sva še na zadnji dve špici (Pointe Carmen in Isolee), potem pa po precej posneženem grebenu na vrh Mont Blanc du Tacula. Hitro sva sestopila in ravno še ujela zadnjo žičnico iz Aiguille du Midi v Chamonix.

Prespala sva v hostalu in se naslednjega dne na štop vrnila skozi predor v Courmayer.



