Miha Valič (1978-2008)
Ostri vrh prebada modro nebo dobrih sto metrov nad nama. Previdno sestopam z obrazom obrnjenim v pobočje. Brezbrižno brcam v zmehčano skorjo, utrujenost je preglasila slutnjo nevarnosti. Glasni pok mi spodmakne tla pod nogami in naslednji hip se vozim proti tisoč meterskem prepadu pod nama. V zmešnjavi begajočih misli in snežnega vrtiljaka se vrv čudežno zategne. Miha, ki zgoraj podaja vrv, v delčku sekunde, kolikor mu ostane pred iztekom vrvi in silovitim sunkom, ki bi ga izstrelil v nebo kot muho, skoči v črno brezno ledeniške razpoke poleg katere stoji. Čez dve leti mi vrv ob njegovem 50 metrskem padcu v severni steni Triglava, vžge večne spomine v moje dlani. Ta in podobna doživetja so naju, sicer oba edinca, povezala kot brata.
Najin prijatelj Milan Romih je nekoč ob izgubi dragega prijatelja zapisal:
»Nemočen kot ptica brez kril in sonce brez žarkov, izgubljen kakor list sredi viharja in jutro brez rose, nesrečen kot otrok brez matere in srce brez topline. Slonim nad praznino in jočem za teboj, prijatelj.«,
Nikoli do sedaj nisem občutil resničnost teh besed tako močno kakor zadnji teden. Kako neskončno boleče je dejstvo, da si tokrat, nisva mogla pomagati.
»Mati Boni mi je zaupala, morda tega ne bi smel izdati a zdelo se mi je simpatično, da je že medtem, ko ga je nosila, sanjala o mladem dečku, ki hodi po planinah.« In res, Miha je bil človek, čigar življenska rdeča nit je bila neločljivo povezana z naravo. Mlada leta je preživel v žaru taborniških avantur, v poznih najstniških letih pa se je začel ukvarjati z alpinizmom in se mu popolnoma predal. S svojo univerzalnostjo je bil nekakšen most med športnimi plezalci in alpinisti. Športne smeri z oceno 8b+, prosti vzpon v El Capitanu, alpski slog v stenah Tranga in Fitz Roya, nova smer na sedemtisočak Patibara so vrhunska alpinistična dejanja. A njegova vsestranskost, neslutena fizična in psihična pripravljenost ter inteligenca so se najbolj pokazali pri njegovem lanskoletnem zimskem alpskem maratonu. Brez velikega pompa je v 102 dneh preživetih v zimskih sobah zaprtih koč in svojem starem kombinju, opravil z vsemi 82imi evropskimi štiritisočaki. Velik Mihov spomenik in dejanje, ki še dolgo ne bo preseženo!
Miha je bil karizmatična oseba z videzom in močjo grškega vojščaka. Povsod kjer se je pojavil, česarkoli se je lotil je opravil dobro, dosledno in s svojim na videz grobim šarmom, je vsakogar očaral.. Prav pri vseh stvareh je bil v ospredju. Tako v alpinizmu, na tekmovanjih s svojo zlato prinašalko Uko, gorskem vodništvu, žuranju ali zgolj konzumiranju sladoleda. Ali je že kdo slišal za koga, ki bi lahko v enem popoldnevu pojedel štiri litre sladoleda in bil ob tem vrhunski športni plezalec in alpinist? Kljub temu, da je bil vrhunski športnik in nesporen as posebno v domačem okolju, se nikoli ni branil preprostega dela ali plezanja s tečajniki in pripravniki na domačem alpinističnem odseku, bil je gonilna sila praktično vseh pomembnih dogodkov na AO Rašica. Poleg zaposlitve v športni enoti Policije, ki mu je dala socialno varnost in brezskrben trening, si je denar za večje odprave služil z gorskim vodništvom. Bil je član inštruktorske ekipe in član upravnega odbora Združenja gorskih vodnikov Slovenije. Ljubezen do gora je uspešno izrabil pri svoji diplomski nalogi na Biotehnični fakulteti, raziskavi rastlinja v severni steni Triglava. Poznavanje velike stene je še dogradil in tik pred izidom je bil njegov vodnik za največjo in najimpozantnejšo slovensko steno katere najboljši poznavalec je bil prav Miha.
Idealnih stvari ni, pravijo a se motijo!
Ko veš, da ti ne bo treba poklicati pol telefonskega imenika za jutrišnje plezanje. Ko po plezalni turi ni potrebno razdeliti opreme, ker bosta čez dva dni ponovno skupaj v steni. Ko veš, da te bo čakal pred stanovanjem že nekaj minut pred dogovorjenim časom. Ko veš, da dokler med plezarijo toži kako je debel, kako ga je strah ali kako je zaspan, je še vse v najlepšem redu in vse poteka gladko. Ko se mirno in brezskrbno zlekneš na varovališču saj veš, da si z njim na drugi strani vrvi naredil največ kar se za lastno varnost storiti da. Ko veš, da si bo kljub neštetim obveznostim vsak dan vzel čas zate. Ko se cel dan z njim režiš, ne da bi točno vedel zakaj. Ko se spomniš vsakega dne, ki sta ga preživela skupaj...
...takrat se zaveš, da boljšega prijatelja ne moreš imeti, takrat se zaveš da si imel idealnega prijatelja! Bil je neskončen privilegij imeti Miho za prijatelja. Hvala bogu; v skupnih letih se je nabralo spominov s pomočjo katerih se bomo prebili še čez naslednjih dvesto in nekaj let.
Misli mi prebadajo vprašanja namesto katerih odgovorov slišim le odmev. Zakaj morajo oditi najboljši med nami? Zakaj človek, ki je bil tako dober, pošten, brez enega samega greha? Zakaj v najlepših letih, na višku moči? Ali res nekje potrebujejo vrhunskega alpinista, gorskega reševalca, vodnika reševalnih psov, gorskega vodnika, najboljšega prijatelja, bolj kot mi? Tega ne bom nikoli razumel!
Morda, Miha, ti tam kjer si zdaj, ni slabo. Morda imajo lepše gore, višje, bolj strme stene, boljša plezališča, morda globji pršič in boljše pice? A nihče, prav nihče tam te ne more imeti rajši kot smo te imeli radi mi. Večina nas še vedno upa, da se bomo zbudili iz teh grdih sanj, da se boš od nekje pojavil s svojim belim nasmehom in nas okaral, da smo predolgo spali. A če je slučajno res in ti gori vseeno postane dolgčas po nas, pridi, pri meni v hladilniku te, tako kot vedno, čaka najin najljubši sladoled.
Miha, v imenu plezalnih prijateljev katerim si se razdajal, iskrena hvala!
Tomaž Jakofčič
