Miha Valič - ob slovesu (15. 10. 2008)
Tukaj, v Dolskem, sem bil le dvakrat, prvič pred leti, ko sem šel vesel pogledat, kje je nekoč rasel rumeni sleč, in zdaj, neskončno žalosten, da se v svojem in v imenu učiteljev na oddelku za biologijo poslovim od Mihe, ki je študij biologije sklenil z diplomsko nalogo »Flora praprotnic in semenk Triglavske severne stene. Kot odličen plezalec je zanjo izbral temo, ki bi bila večini, če ne kar vsem njegovim kolegicam in kolegom povsem nemogoča. Bilo je 28. marca 2006, ko jo svoje ugotovitve predstavil, kot imenitno uverturo k temu dogodku pa navzočim pokazal diapozitive s svojih plezalnih doživetij, tedaj, če se prav spominjam, predvsem iz gora Severne in Južne Amerike, kjer sta imponirala El Capitan na severu in Fitz Roy na jugu, ter iz Pakistana. In potem Triglavska severna stena. Smeri, ki jih je z botaničnim očesom preplezal, so bile skoraj vse v tej steni znane. Komaj katere ni pregledal, a ne zato, ker tega ne bi zmogel, temveč iz čisto drugih razlogov. Naloga je bila fizično in vremensko izredno zahtevna.
Miha je podatke zbral v letih 2002, 2003 in 2004 in na 121 lokalitetah, dokaj enakomerno razporejenih po vsej steni, od vzhoda do zahoda, od dna stene oz. plezalnih smeri do Kugyjeve police. Našel je 111 rastlinskih vrst in v nalogi podrobno prikazal njihovo razširjenost v Steni, njihovo višinsko amplitudo in pojavljanje v habitatnih tipih, ter tako odgovoril na vprašanje, kaj raste v Steni. Uresničil je povsem enkratno nalogo in veselili smo se njene objave v Planinskem vestniku, v kateri bi bili združeni botanična in plezalska veščina. Miha je to objavo obljubil, a je zaradi mnogih drugih obveznosti še ni uresničil. Občasno sem na to obljubo pomislil, a nisem bil zaskrbljen, saj je bilo pred Mihom še vse življenje in slej ko prej bi jo izpolnil. Vedel sem, da ga je plezalstvo zelo zaposlovalo, a kljub temu je opravil vse izpite in se resno lotil pisanja svoje diplomske naloge. Bil je preprost in prijazen fant, spominjam se, kako se je udeležil študentske ekskurzije na Snežnik, kjer smo morali na sicer tehnično nezahtevni gori na vzponu iz Smrekove Drage premagati kratek skok, a je bil Miha z vrvjo zanesljiv pomočnik.
Hudo nas je pretresla vest, da mu je bila usodna Himalaja in mu tako pretrgala nadvse obetajočo življenjsko pot. Stari so rekli, da mlad umre, kogar bogovi ljubijo, a tovrstna tolažba nam ni v uteho, ko se poslavljamo od Mihe, ki je v gorah širom po svetu doživel marsikaj lepega in velikega, še več pa so mu prav te gore tudi odrekle. Miha, hvaležni smo ti za vse, kar si nam dal. Počivaj v miru na vznožju Kamniških Alp.
Dr. Tone Wraber
