Novičke
Matrica in Manjkajoči člen
Danes, v letu 2006, ko slovenske športne plezalke zmagujejo na tekmah svetovnega pokala ter v nekaj poizkusih preplezajo smeri ocenjene z 8c in ko trinajstletni otroci »sajtajo« 8b-je ter brez muk plezajo 9a-je, je deseta stopnja le še oddaljen spomin na davno minule čase.
Pa vendar se še najdemo nekateri, ki nam 8b pomeni izziv in predvsem problem. Juretu Golobu, ki se je po dvoletni plezalni pavzi spet vpisal v klub 8b z Matriksom v Mišji peči, je bil vzpon zgolj rutinski in precej pod nivojem. Pravi pa, da so bili včasih 8b malo lažji ali pa se je nekdo igral z zakoni Gravitacije.
Zame je bil Missing link (8b+) najprej projekt, potem travmica in na koncu travma. Nikakor mi ni uspelo sestaviti počutja, forme in razmer. No, če si trmast gre tudi skozi zid in presenetiš Gravitacijo, ko najmanj pričakuje. Pa tudi če nisi narejen čisto po frikovskih normah in se pripravljaš na »hojo po 82-ih evropskih Kepah«, kot moj prijatelj rad pripomni.
Stolp v Skuti - Joška je njen svet (1. prosta ponovitev)
Klemen Mali je pred leti opremil pet smeri, ki potekajo v južni steni Skute. Vse so opremljene s svedrovci in potekajo po odlični skali, ki se po kvaliteti in načinu plezanja lahko primerja s Paklenico. Tako so kot nalašč za jesensko ali spomladansko pretegovanje na soncu.
Z Blažem Graparjem sva izkoristila sončne oktobrske dni in se lotila smeri z zvenečim imenom Joška je njen svet, ki še edina ni imela proste ponovitve. Večina smeri ne preseže ocene 6c, poteka pa čez zanimive prehode. Najtežji raztežaj poteka čez gladko navpično ploščo, težave pa so skoncentrirane na štiri dolge gibe po majhnih oprimkih. Prosto sem ga preplezal v drugem poizkusu.
Po razmisleku sem se odločil za oceno 7b, bolj natančno oceno pa bodo podali ponavljalci. Zelo težko je oceniti smer z bolder problemom v položni plošči, predvsem, ker ne spadam ravno med vrhunske »platenmajstre«. Morda bodo na detajlu imeli večje probleme plezalci nižje rasti, zaradi dolgih gibov, vendar tudi to ne bi smela biti ovira za tiste, ki se radi z boki »limajo« na skalo.
Vsekakor pa je škoda, da se smeri v Stolpu ne ponavljajo bolj pogosto. Sicer je res dostop nekoliko daljši, vendar pa ga odtehta dobra opremljenost smeri, udobni spusti z dvojno vrvjo, kvalitetna skala in uživaška plezarija nad morjem jesenske megle v dolini.
Rašičani na Kalymnosu
10.10.2006
Rašičani smo že dolgo časa znani kot »rekreativno-družinsko-masovni« ferajn. Kamor koli gremo nas je vedno največ in smo med najglasnejšimi. Da se ne bi tej oznaki izneverili, se nas je ob koncu septembra kar 14 odpravilo na športnoplezalne počitnice. Za glasnost so poskrbeli štirje rašiški dojenčki in tako je po grškem otoku dva tedna odmeval glasen smeh in jok.
Kalymnos postaja eden od najpomembnejši centrov športnega plezanja na svetu. Naklonjenost domačinov, velik potencial za nove smeri, nekoliko počitniškemu vzdušju prirejene ocene (ki so jih z novim vodničkom nekoliko popravili), novo letališče na otoku, blaga klima in bližina morja so zagotovila za nadaljni razvoj. Plezališča so primerna tako za začetnike in aktivne počitnice z družino, kakor tudi za vrhunske športne plezalce. Ni namreč naključje, da bo konec oktobra ravno tukaj Petzlov Rock Trip, kjer se v skalnem plezanju pomerijo najboljši.
Tudi pri slovenskih plezalcih je paradiž skalnega plezanja v egejskem morju zelo priljubljen. Eden od razlogov je dokaj ugodna cena čarterskih poletov na bližnji otok Kos. Tako se je poleg rašiške zasedbe po otoku potikalo še kar nekaj Slovencev. Organizirali smo 1. in 2. tradicionalni slovenski večer, ki pa verjetno žal ne bo prešel v navado.
O dobrih vzponih ne bi zgubljali besed, ker sta bila ta dva tedna namenjena predvsem dopustu. Kljub temu je matador rašiškega frikanja pokazal, da še ni za v staro šaro. Alpinisti smo nakazali, da se da tudi z prekomerno težo vpeti kakšno verigo na vrhu smeri, mlade mamice pa, da tudi po porodu ni konec aktivnega življenja.
Najpomembneje je pa, da smo se imeli fajn.
Več slik si lahko pogledate med Galerijami.
Nova smer v Rušici
20.06.2006
Ravno pred začetkom tropske vročine sva Tomaž Jakofčič (AAO, Promontana, Policija) in Miha Valič (AO Rašica) dodala še eno smer v sicer že dobro obdelani steni. Plezati sva začela desno od Črnega kamina in levo od Čingulmakija, smer speljala čez črno steno in izstopila po levem delu velikega previsa na vrhu stene.
Presenetljiva je sorazmerno nizka težavnost (VII / VI+, V), 250 metrov visoke smeri. Glavni razlog za to je odlična, od vode razjedena skala, ki omogoča plezanje skorajda povsod. Smer, ki se imenuje Živela klasika, po najinem mnenju spada med tri najlepše smeri v steni in za ponovitev zahteva tri do štiri ure plezanja in povsem standarden izbor opreme. V smeri sva pustila tri kline.