Mont Blanc
Po samo pol dneva počitka sva se z Blažem Stresom dobila v Courmayerju (15.3.), se zapeljala z žičnico na Helbronner in dostopila do bivaka Fourche. Vremenska napoved je bila lepa in v planu sva imela 10 vrhov v masivu Mont Blanca.

Naslednje jutro sva preko Col Moor dostopila na ledeniški plato pod Brenvo in se povzpela na sedlo Peuterey. Na obeh straneh sedla sta štiritisočaka, ki tvorita znameniti Peutereyski greben. Najprej sva splezala na Gran Pilier d'Angle, ki je v bistvu samo rama v omenjenem grebenu in se spustila nazaj na sedlo. Na južni strani se dviguje Aiguille Blanche, na katerega sva splezala po precej razbitem mešanem terenu in se zopet vrnila na sedlo. Nadaljevala sva pod Freneyskimi stebri in preko sedla do bivaka Eccle.

Južna stran Mont Blanca je, za razliko od obleganega normalnega pristopa na najvišji vrh Alp, popolnoma zapuščena. Zadnji ljudje so se v knjigo na bivaku vpisali avgusta in od takrat verjetno na tem področju ni bilo nikogar.

Jutro naju je pričakalo na škrbini Emile Rey. Na njej sva pustila nahrbtnike in se prijetnem grebenu povzpela na Mont Bruillard in Punto Baretti. Vrnila sva se na škrbino in zaplezala v Brulliardski greben, ki slovi zaradi krušljivosti in odmaknjenosti. Po dveh zahtevnih skalnih raztežajih se je teren nekoliko položil in po predirajočem snegu in naloženih skalah sva osvojila Pic Luigi Amedeo.

Vreme se je, popolnoma lokalno, precej pokvarilo in tako naju je ob treh popoldne zajela megla. V naraščajočem vetru sva nadaljevala po neskončnem grebenu z zanimivimi skalnimi odstavki. Že v mraku sva prišla na Mont Blanc du Courmayer in ob pol osmih stala na vrhu Mont Blanca. V temi, megli in vetru sva po zabrisanih sledeh sestopala in z precej sreče našla zasilni bivak Vallot. Poleti so ga prenovili in sedaj v njem ni ničesar, razen gumijastih tal in aluminjastih sten.

Ob dveh zjutraj se je veter nekoliko umiril, tako da sem se odpravil proti Dome du Gouter in tipajoč po temi preplezal zelo oster snežni greben na Aiguille Bionnasay. Na bivak sem se vrnil v prvi jutranji svetlobi. Vreme je bilo precej slabo, vrhovi so bili v megli, za popoldne pa je bil napovedan prihod hladne fronte. Zopet se je oglasil glas razuma v obliki soplezalca in odločila sva se, da sestopiva v dolino. V planu sva imela še vzpon na Mont Maudit in povratek v dolino preko Aiguille du Midi, ampak bi v slabi vidljivosti zelo težko našla prehode.

Včeraj, 18. marca je bil 82. dan od začetka mojega projekta. Uspelo mi je osvojiti 74 štiritisočakov, 8 pa mi jih je še ostalo. V bistvu moram priznati, da zastavljeni projekt ni v celoti uspel. Lahko pa mirne vesti rečem, da sem izkoristil čisto vse dni, ki mi jih je namenilo vreme. Marsikdaj sem proti vrhovom rinil na meji sprejemljivega in v razmerah, ko bi drugače že zdavnaj obrnil.

Začeto delo je treba končati in tako se bom poizkusil povzpeti še na preostalih osem vrhov. Koliko časa mi bo še to vzelo pa je, tako kot vedno, odvisno predvsem od vremena.
12 komentarjev
Miha
Miha ko sem spremljal tvoje podvige lahko rečem le vsa čast. Kot si že sam napisal potegnil si maksimum in še nekaj zraven. Ti si car bravo, in še tako naprej.
IZTOK
ČESTITKE VSEENO!!!
ZARES ZAVIDANJA VREDEN USPEH! DRŽIM PESTI ŠE ZA PREOSTALIH 8.
LP IZTOK
Domen
Miha z vsem spoštovanjem, edino kar se lahko reče je RESPECT oziroma SVAKA ČAST!(prav tako soplezalcem-kam).Lp Domen
Ivan
Komentar h komentarju 19. marca
Napoved projekta 82 evropskih štiritisočakov v 82 dneh razumem okvirno, kar zadeva porabljeni čas: predvsem da bo njegova uresničitev potekala strnjeno, in drugo, da bo približno uresničen v napovedanem času. V končni posledici bo razumljivo odvisna od vremena. Najpomembnejši podatek bi torej bil, koliko dni je bilo potrebno za aktivno osvajanje vrhov. Dva alpinista sta lahko enako uspešna, le da bo eden zaradi ugodnega vremena vzpone opravil v napovedanem času, drugemu pa bo to vreme onemogočilo. Vreme torej ne more biti odločilno merilo pri presoji uspešnosti.
To pomeni, da bi bilo treba od aktivno porabljenega časa za vzpone odšteti dneve čakanja zaradi slabega vremena in še morebitni čas, porabljen za počitek ne glede na vreme. Zato je po včeraj pretečenih 82 dnevih malce preveč samokritična Mihova trditev (ob še osmih preostalih vrhovih), da »zastavljeni projekt ni v celoti uspel«. V primernem vremenu, ki ga ni bilo dovolj, bi ga Miha, to ne dvomimo, s svojo vztrajnostjo in nepopustljivostjo končal znotraj napovedanega časa. Vsekakor lahko rečemo, da zastavljeni projekt odlično uspeva.
Podatek o aktivno porabljenem času na vzponih (in eventualnem nujnem počitku) lahko še objaviš, to bo največ povedalo tvojim vztrajnim spremljevalcem iz toplih sob in morebitnim posnemovalcem.
Želimo Ti uspešen in srečen sklep tega enkratnega alpinističnega podviga – preostaja le še zadnja desetina –, za katerega Ti izrekamo vse priznanje.
Družina Klemenčič
Ana
Ej Miha, če je bilo vreme tvoj glavni tekmec, potem si ti z 90% absolutni zmagovalec :) Naj ti ne popusti koncentracija in pametno odpikaj še teh zadnjih nekaj kucljev, pol pa prid domov, da si bom lahko tvojo žolno sposodla! Ana
Miha
Ej Care,
ko se gledamo iz doline, smo vsi veliki in pomembni. Ko z vrhov zremo v dolino, smo mičkeni in nebogljeni. Ko nate gledam z obeh dimenzij, si velik v obeh pomenih. Kot Človek in kot climber. Grška mitologija je poznala dvoje božanstev za štetje časa. Eno je bilo Kronos, ta drugo pa Kairos. Prvi je meril realen čas, drug je čas meril po intenzivnosti doživetega. Care, spoštujem tvojo kritiko in samokritiko. Ampak na tem mestu samokritiko vrzi čez ramo. Projekt ti uspeva in ga boš speljal do konca. Potlej gremo pa na pivo, prav? Srečno! Miha L.
JANJA
Iskrene čestitke, pa previdno naprej!
neja
Drzimo pesti za ugodno vreme!Srečno in varen korak še na teh nekaj vrhov!
gregaman
Ejga, fant! Par dni ne pogledam, pa si opravil že več vzponov kot jaz obiskov v službi.
Ma sej ti res verjameš v to kar počneš in zato ti bo ratal. To je prav da tvoja domišlija nima meje, ker so sanje naše bodoče življenje.
Veliko naštancanih užitkov, pa predvsem varen povratek v dolino in domov. Lepe in sončne dneve še naprej!
Nina
Valiči,
se strinjami z vsemi prejšnjimi komentarji - samokritiko čez ramo. Dnevi, ko ti je nagajalo vreme, ne štejejo, štejejo dnevi, ko si lahko in dejansko si osvajal vrhove! Občudujem tvojo predanost, premišljenost in žilavost, zato ne izgubljaj časa s premišljevanjem o stvareh, na katere nimaš vpliva. Tvoj načrt je in bo uspel, saj veš, sreča je na strani drznih in lepih. :-)
Za uspeh z losom naprej!
Pozdrav iz zasneženega Luksemburga
Matej
Iskrene čestitke za podvig, ki mu zlepa ne najdeš para! Če pa potrebuješ kakšno idejo za naprej: s takšno kondicijo in železobetonsko psiho bi ti gotovo uspelo tudi pri osvajanju vseh 14 osemtisočakov v 14 mesecih!! Kaj praviš? Hehe, bravo in veliko sreče tudi v prihodnje.
Kruno
Samo ena beseda "Čestitam !!!!!!!!!"