Weisshorn
Z Iztokom Bokavškom naj bi se dobila v Vispu, ampak se mu je na poti proti Švici pokvaril avto, tako da sem nenadoma ostal brez soplezalca. Ker med vzponom ni potrebno prečiti zahtevnejšega ledenika, sem se odločil, da se proti vrhu odpravim kar sam.

V soboto (24.3.) sem dostopil do majhne koče Weisshornhutte, ki leži kar 1500 višinskih metrov nad dolino. K sreči so bile razmere kar ugodne, pa tudi vreme je bilo prijetno, z le redkimi meglicami. Za naslednji dan je bilo napovedano še bolje.
Vstal sem ob 4 in malo se mi je zdelo čudno, da so vse zvezde nekoliko zabrisane. Še preden se je zdanilo me je zagrnila megla in z dnem je začelo snežiti. Brez soplezalčevega glasu razuma sem počasi nadaljeval. Razmere so bile neugodne, gazil sem po skorjastem snegu v višini kolen, vidljivost pa je bila enaka ničli.

Ko enkrat vložiš toliko truda in energije, se je težko obrniti. Vsakič sem si rekel, še malo... No končno sem le prišel na vrh, ampak do doline je bilo še daleč. Med vzponom je zapadlo kakšnih 10 centimetrov snega, kar je še dodatno oteževalo plezanje navzdol. Lahko rečem samo, da je bilo težko in precej epsko. Zelo sem bil vesel, ko sem se 3100 višinskih metrov nižje opotekel na sveže zasneženo cesto.
Žal ni bilo časa, niti volje, da bi vzpon bolje fotografsko dokumentiral.
4 komentarji
ZigaGo
Ajde Valič, sam še 7 komadov. Držimo pesti in upamo, da boš čim prej končal ta projekt.
gregaman
Bravo! Če ti bo to za boljši elan in moč, pol te po turi vabim na velcga chickenburgerja v ŠENDTVIČA, da boš spet nekej kvalitetnega jedu, za posladek pa še enga St.doga.:)
Drživa pesti!
Grega & Polla
Janja
Bravo Miha! Srečno še naprej, pa pazi nase.
Jure
Bravo mojster, jos malo pa nestalo. Samo previdno...